Miselnice
Kjer živimo v prijateljstvu z vodami, tam je vidrin obraz najcistejši in njena krvolocna volja do življenja najžlahtnejša. O, da bi naše vode spet postale kraljestvo povodnega moža!
(Iztok Geister, pesnik in pisatelj)
| Ekosistemi celinskih voda |
|
Namočenost in velik odtok voda sta ključna razloga vodnega bogastva Slovenije. Primerjava z Evropo kaže, da v Sloveniji pade dvakrat več padavin, kot je evropsko povprečje. V povprečju letno pade 1567 mm padavin, od tega letno odteče 917 mm vode. Slovenija je zato prepredena s številnimi rekami, jezeri in potoki, po katerih se voda vrača v morje in atmosfero. Reke in potoki se medsebojno razlikujejo, za vse pa je značilen stalen pretok (z izjemo hudournikov in rek ponikalnic, ki nimajo stalnega površinskega toka). V gorah se voda hitro pretaka po potokih, preko balvanov in slapov v dolino. V nižinah pa se voda počasi, komaj opazno, vije in oblikujejo meandre. Življenjske razmere v rekah in potokih so pretežno odvisne od hitrosti vodnega toka, temperature in vsebnosti kisika. Reke in potoki ne narekujejo življenjskega utripa le naravnim procesom, vodnim živalim in rastlinam, temveč tudi ljudem živečim ob njej. Ti so se ji v preteklosti venomer prilagajali, vse dokler ni bilo treba zaradi povečanih potreb po energetskih virih, prometnicah in hrani temeljito spremeniti struge. Reke so danes spremenjene in osiromašene, zato je tudi njihova vloga v pokrajini spremenjena. Predrugačili smo pokrajino, skozi katero teče reka. Posekali smo gozdove, izsušili močvirja, zasadili kulturne rastline in zgradili naselja.  Reka Soča leži v severozahodnem delu Slovenije. Skupaj s porečji Notranjske reke, Rižane in Dragonje tvori jadransko porečje, ki obsega okoli 17% ozemlja Slovenije. Zgornje porečje reke Soče se razteza od izvira reke pod Vršičem pa vse do prve hidroelektrarne Doblar pod sotočjem reke Soče in Idrijce. V teh vodotokih, ki tečejo večino po tesnih dolinah, je nekoč kraljevala soška postrv. Danes je soška postrv zelo redka in ogrožena. Beseda jezero pomeni v slovenščini zajezeno vodo. Jezera druži dejstvo, da gre za razmeroma stoječa vodna telesa. Jezera so po svojem nastanku različna, kar je odraz raznolikosti podnebnih, geomorfoloških in vegetacijskih značilnosti. Med naravnimi zajezitvami vode prevladujejo ledeniška jezera (Blejsko, Bohinjsko in Sedmera jezera) in presihajoča jezera (Cerkniško, Planinsko in Pivška jezera). Manjša jezera nastajajo tudi v podzemeljskih jamah (v Križni jami so našteli kar 22 jezer). Antropogene zajezitve vode pa so umetna jezera pri hidroelektrarnah in v glinokopih, ribniki, kali in druge manjše zajezitve vode. Jezera, barja in druge stoječe celinske vode so med vrstno najbogatejšimi ekosistemi in tako znatno prispevajo k višji biotski raznovrstnosti Slovenije. Zaradi nizke družbene vrednosti pa močno podvrženi degradaciji in posledično med najbolj ogroženimi naravnimi ekosistemi (Strategija ohranjanja biotske raznovrstnosti v Sloveniji, 2002).
Ledeniška jezera so nastala v kotanjah, ki jih je izdolbel ledenik v šestih ledenih dobah, ali pa v dolinah za pregradami ledeniških moren. Med vsemi slovenskimi ledeniškimi jezeri je najbolj poznano Blejsko jezero z edinim pravim otokom v Sloveniji. Je tektonsko-ledeniškega izvora, saj je tektonski prelom poglobil ledenik, ki se je umaknil pred približno 15000 leti. V poletnih mesecih doseže voda temperaturo 25°C. Tudi za to se je na njenih bregovih v sredini 19. stoletja razvilo letovišče, ki poleg denarja prinaša velike obremenitve in onesnaženje jezera. Občasna »cvetenja« fitioplanktona opozarjajo na nestabilnost jezerskega ekosistema.
Nastanek Cerkniškega jezera povzroča razlika med dotokom in odtokom vode. Glede na to, da nima nobenega površinskega odtoka in da je zajezitev, ki napravi jezero, v celoti kraške narave, je Cerkniško jezero kljub deloma površinskemu dotoku, tipično kraško presihajoče jezero. Cerkniško jezero sodi v sistem povodja kraške Ljubljanice. Iz kopnih tal se v jezera splakujejo prod, pesek, glina in organske usedline. Prav slednje največ pripomorejo k sukcesiji jezera v kopno. Usedline postopoma zvišujejo jezersko dno in omogočajo rastlinam rast po vsem dnu. Nabira se vse več nerazkrojenih rastlinskih ostankov in jezero postopoma zakopni od svojega roba proti sredini. Tako ravno ozemlje, ki je občasno ali preko celega leta prepojeno z vodo, imenujemo barje. Iz gobaste z vodo prepojene mešanice prsti in rastlinskih ostankov zelo počasi nastane šota. Visoko barje je zadnji stadij spreminjanja jezera v kopno. Graditelj tega okolja je šotni mah Sphagnum sp., ki prične rasti na svojih odmrlih ostankih in se dviguje nad raven podtalnice. V Sloveniji imamo 14 ohranjenih visokih barij. Med najlepša sodijo visoka barja na Pokljuki, Jelovici in Pohorju.
|
