uganka.gif

Miselnice

Voda za obraz - vino za dušo.
(Italijanski pregovor)

PROF. DR. MIHAEL JOŽEF TOMAN, BIOLOG
Dr. Mihael J. Toman je profesor na ljubljanski Biotehniški fakulteti, Oddelku za biologijo. Raziskovalno se ukvarja s področjem ekologije celinskih voda. Svoja znanja in izkušnje deli tudi s študenti biologije. Z nasmejanim, a resnim profesorjem je nastal naslednji pogovor.

toman


Ali nam lahko na kratko opišete, kako je vaše znanstveno-raziskovalno delo povezano z vodami? Katera so vaša raziskovalna področja?

Moje raziskovalno, strokovno in pedagoško delo je že od vsega začetka povezano s problematiko celinskih voda. Prvi dan po diplomi maja leta 1978 sem se zaposlil na Kemijskem inštitutu v Ljubljani, v Skupini za kemijo, biologijo in tehnologijo voda in prvo delo je bilo povezano z ocenjevanjem kakovosti tekočih voda. Vključil sem se v skupino prof. Marijana Rejica, ki je raziskovala zooplankton v Blejskem jezeru, posebej dinamiko in pestrost kotačnikov. Delo na ocenjevanju in monitoringu tekočih voda sem nadaljeval predvsem v okviru strokovnih nalog v sodelovanju z Hidrometeorolškim Zavodom, katerega naslednjica je današnja Agencija RS za okolje (ARSO). Raziskovalno delo pa sem osredotočil na biološke čistilne naprave, na njihovo delovanje in vlogo organizmov v aktivnem blatu aerobnih čistilnih naprav. Iz teh raziskav je izšla tudi moja doktorska naloga, ki je obravnavala vlogo rotatorijske združbe v sistemih čiščenja z razpršeno biomaso in respirometrične raziskave spremljajoče združbe.

Že v prvih letih na Kemijskem inštitutu, kjer sem se pobliže spoznal tudi s kemijskimi metodami in predvsem kemijskim pristopom k ocenjevanju voda, kar je za celovito razumevanje vodnih ekosistemov nujno. Svoja znanja sem prenašal kot asistent dodiplomskim študentom tako biologom kot tudi kemikom. V devetdestih letih je moje pedagoško delo postajalo vse pomembnejše, močno sem ga vzljubil in lahko rečem, da sem odkril didaktične sposobnosti v sebi, ki me še danes navdušujejo in delovno bogatijo. Pozitivna študentska mnenja me pri mojem delu le še vspodbujajo. V devetdestih letih sem se preselil na Biotehniško fakulteto, na Oddelek za biologijo in postal vodja skupine za limnologijo in kasneje tudi predstojnik Katedre za ekologijo in varstvo okolja. Osnovna predavanja so limnološka in ekosistemska, vse bolj pokrivajo tudi področja varstva okolja in narave. Znanja prenašam ne le biologom, ampak tudi krajinskim arhitektom in gradbenikom - vodarjem, saj so teme vezane na vodne ekosisteme izrazito inter- in multi disciplinarne.


Takšno pa je tudi moje raziskovalno delo. Zagotovo sem najbolj napredoval, ko sem v letih 1992 do 1996 svoje raziskovalno delo dopolnjeval na Univerzi v Copenhagnu, na Freshwater Biological Labs v Hillerodu na Danskem. Delo v skupini prof. S.E. Jorgensena, ki se je ukvarjal z modeliranjem procesov v vodnih ekosistemih in kasneje v skupini prof. P.C. Dalla, kjer sem se osredotočil predvsem na raziskave prehrane in respiracije vodnih nevretenčarjev je bilo odlično dopolnjevanje že pridobljenih znanj in dobra pedagoška in raziskovalna izkušnja. Prepričan sem, da je odhod na tuje inštitucije celovita obogatitev posameznika, miselno in raziskovalno drugačno raziskovalno okolje pa velika dodana vrednost. 


Danes sem vključen v raziskovalno programsko skupino dr. M. Horvatove, ki deluje na Inštitutu Jožef Stefan. Rdeča nit naših raziskav je živo srebro, njegove pretvorbe v okolju, povezave z življenjskimi združbami, procesi metilacije in demetilacije, nevarnosti bioakumulacije in biomagnifikacije pri vodnih in posledično kopnih organizmih. Drugi del raziskav pa je povezan z monitoringom in celovitim vrednotenjem onesnaževanja in obremenjevanja celinskih vodnih okolj. Z vidika varstva okolja je velikega pomena povezovanje z bolj inženirskimi strokami, predvsem s hidrotehniki. Prepričan sem, da le celovit pristop v raziskavah okolja lahko prinaša znanja in posledično rešitve vzrokov in posledic v vodnih telesih. Zato sem včasih tudi kritičen do enostranskih presoj vplivov na okolje.


Kako lahko vaše delo pomaga ohranjati celinske vode in varovati vodne vire?

Z raziskavami in strokovnimi deli na področju varovanja voda seznanjamo odgovorne inštitucije, ki potrebujejo ekspertna znanja in obenem vzgajamo nove kadre, predvsem podiplomske študente, ki posamezne izbrane probleme lahko rešujejo. Pomembno je tudi promocijsko delo, stiki z javnostjo in mediji, saj na področju varstva okolja deluje veliko nestrokovnih skupin, veliko t.i. »ekologov«, ki zaradi pomanjkanja znanja in prepogosto lastnih ali lokalnih interesov bistva problema ne prepoznajo in vnašajo nemir med lokalno prebivalstvo in za okolje odgovorne in strokovne službe. Slovenija je v tej »družbeni ekologizaciji« poseben fenomen, vsi poznajo in rešujejo probleme, vsakdo je lahko tudi varstvenik narave. Mnogi strokovnjaki, ki se s tematiko ekologije in varstva okolja resno ukvarjamo, velikokrat obupujemo nad velikopoteznostjo in brezkompromisnostjo takih skupin. Med njimi so na žalost tudi nekatera civilno družbena gibanja s predpono eko-, ki mečejo slabo luč na druga okoljska društva in gibanja, ki jim je poznavanje osnovnih ekoloških principov osnova delovanja. Zato je vsaj zame pomemben cilj pravilno osveščanje, ne papagajsko obnašanje, kakršnega smo deležni danes na temo klimatskih sprememb. Strokovna kritičnost, še posebej pri sprejemanju odločitev in dajanju strokovnih smernic politiki, ki odloča o vsem, tudi o okolju, je temeljno poslanstvo resnih raziskovalcev in pedagogov. Ohranjanje vodnih virov npr. ne more biti deklarativno ampak mora sloneti na multidisciplinarnem znanju, kjer je delo strokovno kritičnega posameznika pomembno.

 

Zanimajo nas vaši začetki. Kaj vas je napeljalo, da ste se odločili za vaš poklic?

Pravi biolog se rodi. In pri meni je bilo zagotovo tako. Nikoli me ni nič drugega tako zanimalo kot Narava, pisana z veliko začetnico, od presihajočega studenca blizu domače hiše, v katerem sem brskal za močeradovimi ličinkami, do gozda, kjer sem s palico bezal v talne osirje in bežal pred razjarjenimi osami, travnikov, ki so me osvojimili s pisanim cvetjem in frfotajočimi metulji, ki sem jih dolga leta lovil in raziskoval, tudi še v študentskih letih, do bližnjega kamnoloma in manjšega potoka, v katerih sem iskal zanimive kamnine in fosile. Kasneje je prišlo tudi morje in nekaj let me je osrečevalo morsko življenje, ki sem ga lahko pobliže spoznaval z biološkimi prijatelji na Morski biološki postaji v Piranu. In po vsem teh otroških in mladostniških izkušnjah, dijaških gimnazijskih letih, ni bilo nobene dileme - študij biologije in nič drugega. Kljub »strahu in skrbi« sovaščanov in sosedov, ki so mamo pogosto spraševali, ali bom kdaj tudi kaj delal ne le brodil po potoku ali lovil metulje. Zdi se mi, da mnogi še vedno tako mislijo, jaz pa sem prepričan, da delam in to dobro, da sem vesel, da lahko delam stvari, ki so mi skoraj da hobi in da je malo izvoljenih, ki bi za prijetno in plemenito delo prejemali še denar. Torej poklic, ki boljši ne bi mogel biti. Vedno poudarjam, da je spoštliv odnos do narave bistvo našega dela, ta odnos pa ti najprej odkrijejo doma, kasneje tudi tudi v šoli, družba pa ga lahko tudi uniči. In moje poslanstvo tudi kot pedagoga, ne le naravoslovnega raziskovalca je vzgoja in obenem posredovanje spoštljivega odnosa do življenja nasploh. Ne le okolja in Narave.


Kako najraje preživljate svoj prosti čas?

Tako kot je razgibano moje delo, je tudi moj prosti čas. Glavnino zapolnjuje delo na vrtu, ne na navadnem, ampak posebnem, skoraj da arboretumskem vrtu v strmem hribu za domačo hišo, ki je bil tudi za strokovnjake tako zanimiv, da je že bil predstavljen kot vrt mesec, posneta je bila TV oddaja o njem. To je sprostitev v naravi, ki vrača tisočero. Zato tudi sprehod v naravi kot sprostitev predvsem jemljem kot pot, ki stalno odkriva nove lepote in ne kot cilj, nekam priti in na tej poti vse spregledati. To je žalostna realnost sodobnih generacij. Hoja z odprtimi čutili, ne le očmi je nekaj, kar so sodobne generacije zgubile in ker tega ni, tudi pristnega odnosa do narave in okolja ne more biti. Saj mnogi ničesar ne vidijo, ne lepote ne človekove nemarnosti. Zato je moj prosti čas tudi namenjen otrokom, vsem ki so z menoj v naravi, da jim na vsaki poti skušam odpreti oči. In kot pravita sinova, naša skupna pot v naravi je nenehno predavanje in pot skozi čas.

 

Bralci naše spletne strani so predvsem mladi, ki »žulijo« šolske klopi in včasih ne razumejo, zakaj se je potrebno učiti biologijo? Kaj bi jim povedali in svetovali?

Učenje biologije dandanes ni prijetno, je vsebinsko zahtevno, posebno za tistega, ki z naravo nima pristnega stika. Preveč je faktografskih podatkov, zgubljamo se v podrobnostih, zaradi celic in genov sploh ne vidimo organizmov, ne dreves ne živali. Biološka znanja pa so fundamentalna za številne človekove dejavnosti. Brez bioloških osnov tudi ni zdravega razumevanja okolja, ki se spreminja pred našimi očmi. Mladim moramo posredovat biološka znanja na tak način, da bodo lahko razumevali procese, okolje, naravo. Poznajo celične procese, ne ločijo pa gabra od bukve. Biologija je zanimiva, ni dolgočasna, če bi bila, mene zagotovo ne bi pritegnila.

 

Kakšen bi bil vaš nasvet mladim, ki so pred poklicno odločitvijo in jih zanima znanstveno-raziskovalno delo?

Znanstveno raziskovalno delo je polno izzivov, biti znanstvenik pa je resno delo, ki terja tudi dosti odrekanj. Lotevajo naj se ga mladi, ki za kaj takega čutijo nagnjenje. Biti znanstvenik v današnjem času pogosto ne pomeni biti in. V družbi so drugačne prednostne norme in vrednote, drugačni vzvodi pomembnosti. Vendar brez raziskav, tudi zelo osnovnih in na videz nerazumljivih, družba ne more napredovati. Torej se mladi odločajo za nekaj, kar daje predvsem osebna zadovoljstva. Biti danes znanstvenik ni prednost v družbi, prej je ovira, posebej v dobi, ko je pri številnih mladih prepogost cilj finančno kaskaderstvo in hitro pridobivanje denarja. Vendar moje sporočilo mladim je naslednje: biti raziskovalec je lepo, prinaša osebna zadovoljstva.

 

Vsakdo ima svoje vodilo v življenju. Katero je vaše?

Smisel življenja je razgibana pot in ne njen cilj.